KAKO DOSEČI SVOJE CILJE?
Medtem ko se večina ljudi neprestano trudi za preživetje, se zdi, da ima majhno število izbrancev neverjetno srečo… namesto garanja za vsakdanji kruh, ta peščica vestno dela na izgradnji in uživanju bogastva. Zdi se, da jim gre vse kot po maslu. In zraven njih živi veliko večja skupina, ki se sprašuje, kako more biti življenje tako nepošteno, tako komplicirano in krivično? V čem je glavna razlika med manjšino, ki ima toliko in večino, ki ima tako malo?
Kljub vsem dejavnikom, ki vplivajo na naša življenja - kot naprimer, kakšne starše imamo, šole, ki smo jih obiskovali, okolje, v kateri smo odrasli - nihče nima toliko potencialne moči, da bi vplival na našo prihodnost tako, kot vpliva naša sposobnost, da negujemo svoje sanje. Sanje so projekcija življenja, kakršnega želimo imeti. Sanje nas lahko poganjajo naprej. Sanje nam lahko pomagajo premagovati ovire. Ko dovolite svojim sanjam, da vas vodijo, s tem sprostite ustvarjalno moč, ki lahko premaga vsako oviro na vaši poti. Da pa bi to moč resnično lahko sprostili, morajo biti vaše sanje jasno začrtane. Nedoločena prihodnost ima malo ustvarjalne moči. Dobro začrtane sanje pa niso zmedene. Želje so zmedene. Da bi lahko resnično dosegli svoje sanje, da bi vas vaši načrti lahko resnično potegnili naprej, morajo vaše sanje biti živopisne.
Če ste se kdaj povzpeli do visokogorskih planinskih koč, se vam je v misli gotovo prikradlo vprašanje, kako so jih ljudje v letih pred žičnicami in helikopterji mogli zgraditi objekte na tej višini? Koliko časa in kako so nosili na gore ves potrebni material? Že nošnja enodnevne zaloge hrane in vode je naporna. Si lahko predstavljati vlačiti težke tramove brunaric po strmih pobočjih stotine in stotine metrov visoko, dan za dnem, mesec za mesecem? Ljudje, ki so jih gradili, so resnično imeli velike sanje. Imeli so srčne želje. Niso se osredotočali na napor pri vzpenjanju na goro s tistim velikim bremenom.
V njihovih mislih so koče že stale, samo njihove roke jih še niso zgradile. Kljub vsem naporom, poškodbam, bolečinam in žrtvam na poti, so tisti, ki so uspeli priti na cilj, imeli v mislih eno samo predstavo - vstopiti v nov visokogorski dom, ki jim bo nudil zavetje, kadar jih bo tam zatekla noč in kadar jim bo vreme pokazalo zobe. Biti na gorkem, ko zunaj brije mrzel veter in biti spočit, preden začneš novo pot po gorskih prostranstvih, se jim je zdel popolnoma uresničljiv cilj. Sanje so bile močnejše, kakor ovire na njihovi poti.
Človek mora biti sanjač. Mora si predstavljati svojo prihodnost. Mora videti toplo in udobno zavetje, ko se vzpenja po strmi poti na dvatisočaka. Tekač mora videti ciljno črto ves čas svojega teka. Arhitekt mora slišati pohvale, ko je še na sredini zahtevnega projekta in prav vsak človek mora biti pripravljen na določeno mero neudobja, da bi lahko dosegel udobje. Ker edino tako je mogoče ursničiti sanje!
